Svetovni dan čebel, 20. 5. 2021

Čebele imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznovrstnosti v naravi.

Zagotavljajo eno najbolj prepoznavnih ekosistemskih storitev – opraševanje, zaradi katere je pridelava hrane sploh mogoča. S tem pa varujejo in skrbijo za ekosisteme, živalske ter rastlinske vrste in tako prispevajo h genetski ter biotski raznovrstnosti.

Največji doprinos čebel in drugih opraševalcev je opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 % svetovne hrane. Tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel oziroma vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja.

Čebele so pokazatelj razmer v okolju.

Njihova prisotnost, odsotnost oziroma številčnost nam sporoča, kdaj se z okoljem nekaj dogaja in da je treba ukrepati. Z opazovanjem razvoja in zdravstvenega stanja čebel je mogoče ugotoviti spremembe v okolju in pravočasno izvesti potrebne varstvene ukrepe. V zadnjem času so čebele vse bolj ogrožene. IUCN poročilo iz leta 2015, navaja, da skoraj 10 % čebel grozi izumrtje, dobrih 5 % jih je verjetno ogroženih, za skoraj 57 % vrst pa sploh nimamo podatkov. Število opraševalcev po vsem svetu upada, po drugi strani pa naraščajo potrebe po opraševanju, še zlasti državah v razvoju.

Skoraj 10 % čebelam grozi izumrtje.

Razlogi za zmanjševanje števila

Raziskovalci so ugotovili, da so glavni vzroki za odmrtje čebel:

bolezen varoza, nosemavost in zapleti z maticami ter v Evropi virusne okužbe;
medovita območja izginjajo zaradi vse številčnejših monokultur in spremenjene ter intenzivnejše tehnologije obdelovanja travišč,
množična uporaba izdelkov za zaščito rastlin v sodobnem kmetijstvu in njihovi možni vplivi na opraševalce, predvsem iz skupine fitofarmacevtskih sredstev,
novi škodljivci, ki se zaradi globalizacije hitreje širijo po svetu;
urbanizacija, ki krči kmetijski prostor;
podnebne spremembe ter
globalni promet z manj kakovostnim medom, ki ima vpliv na ekonomičnost čebelarjenja.

Gozd čebelam nudi več vrst hrane, ki jo delimo na nektarno in manino pašo.

Pri nektarnih pašah čebele iz cvetov nabirajo nektar, pri manovih pa nabirajo mano različnih vrst uši in kaparjev, ki živijo v gozdu. Glavne medovite rastline v gozdu za čebeljo pašo manovega izvora so predvsem smreka, jelka in javor. Med medovite rastline v gozdu prištevamo tudi tiste, ki nudijo večinoma nektarno pašo, te pa so pravi kostanj, lipa in lipovec, javor tudi akacija in v manjši meri še nekateri drugi listavci.

Komunala Škofja Loka vas vabi, da skupaj z nami skrbite za ohranjanje narave in vse odpadke ustrezno ločujete. Več o ločevanju odpadkov.

Hkrati vas naprošamo, da odpadkov ne vozite v gozd in na divja odlagališča, ampak jih pripeljete v zbirna centra Draga in Studeno.

Hvala, ker vam ni vseeno za naše čebele in okolje!